Prva svetovna vojna, ki se je začela 28. julija 1914, bi teoretično v Nadiških dolinah ne smela povzročiti nobenega pretresa. Italija je bila namreč v trojni zvezi in zaveznica “središčnih vladavin” Nemčije in Avstro - Ogrske. Meja, ki je tekla po Beneški Sloveniji, je bila torej “prijateljska meja”. Poleg tega pa je že 3. avgusta italijanska vlada objavila svojo nevtralnost: trojna zveza je bila v bistvu obrambnega značaja, ne glede na vojno napoved avstro-ogrskega cesarstva Srbiji, ker je to želelo maščevati smrt avstrijskega nadvojvode Franca Ferdinanda, ki je padel v atentatu s srbskim nacionalističnim predznakom v Sarajevu.

Nekaj pa se le ni ujemalo z uradnim sistemom zavezništva. Tega so se že od druge polovice leta 1914 zavedali tudi prebivalci Nadiških dolin. Na meji (ta je bila popolnoma ista kot ona, ki razmejuje Italijo in Slovenijo danes, in je bila več stoletij mejna črta med Beneško republiko in Avstrijskim cesarstvom) je Italija začela od Stare Gore do Kolovrata, Matajurja, Kraguojnce in Mladesene pomembno utrjevati obrambne linije, gradila je okope in logistično infrastrukturo v zaledju ter usposabljala cestno omrežje. To omrežje je bilo namreč zelo pomanjkljivo z izjemo glavne ceste v dolini Nadiže. Lahko rečemo, da so večino cestnega omrežja v Benečiji postavili prav v času prve svetovne vojne.

Italija se je že takrat na skrivaj pogajala s silami trojnega sporazuma (z Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo). V neodločni situaciji, ki je nastala po prvih tednih vojne, je namreč Italija dobila možnost premika jezička na tehtnici v eno ali drugo smer vojnih nasprotnikov in, da bi ugotovila, od koga bo dobila v primeru zmage največ ozemlja, je torej lahko barantala. Poleg tega pa je, sicer manjša, vendar zelo vplivna italijanska kulturna struja bila zelo naklonjena vojni z Avstrijo, saj so njeni pripadniki menili, da bi se tako lahko zaključil niz vojn “risorgimenta” in dosegli začrtano.
Ko se je torej Italija s podpisom londonskega sporazuma 26. aprila 1915 obvezala, da bo razbila zavezništvo v trojni zvezi in pristopila k trojnemu sporazumu, je bila italijanska obrambna črta v Nadiških dolinah že zelo razvita in prebivalstvo je že živelo na vojnem področju.

Prvi top je ustrelil svoj izstrelek 14. maja 1915. V Nadiški dolini so bersaljerji na kolesih prišli do Kobarida; druga bersaljerska enota je iz Čeplešišč dospela na Livek in ga osvojila; osvojili so tudi desni predel Soče. Na Solarjeh je v noči 24. maja padel prvi italijanski vojak v prvi svetovni vojni. Krogla iz avstrijske puške je namreč ubila furlanskega alpinca Riccarda Di Giusta. Pri tem sploh ni šlo za jurišanje. Avstrijski vojaki so se enostavno umaknili na svoje obrambne pozicije, ki so bile na levi strani Soče. Velik pomen pa je dobilo zavzetje vrha Krna, ko so junija 1915 tja prišli po naporni in drzni akciji italijanski alpinci.

Od takrat je na tistem odseku Soške fronte položaj ostal nespremenjen vse do bitke pri Kobaridu. Enajst predhodnih bitk na Soči namreč ni na področju imelo nobenega učinka, prineslo je le veliko število mrtvih in ranjenih.

Nadiške doline so tako prevzele vlogo neposrednega zaledja. Položaj tam ni bil tako dramatičen kot na fronti, kljub temu pa situacija ni bila lahka. Nekaj tisoč prebivalcev Nadiških dolin je stalna navzočnost več deset tisoč italijanskih vojakov in logističnih izvedencev naravnost preplavila. Od časa do časa je sovražni ogenj oplazil področje Dreke, Tarbija in Stare Gore, in povzročal smrtne žrtve in ranjence. Za namestitev ljudi in živali, bolnišnic in skladišč so bile zasežene hiše, polja in cerkve; na cestah so nastajali nenehni zastoji zaradi stalnega pretakanja vozil in ljudi, pošiljk orožja, municije, provianta in opreme. Nekaj olajšanja je prinesla železnica, ki so jo speljali leta 1916. Bila je to ozkotirna železniška proga (75 cm.) Čedad - Sužid (vas v bližini Kobarida, ki je ležala na varnem pred avstrijskimi topovi v zavetju gora) s postajališči v Senčurju, pri Mostu, v Špetru, Briščah, Podbonescu, na Logu, Štupici in Robiču.

Italijansko obrambo so sestavljale tri obrambne črte. Prva se je vila po gorskem hrbtu Stola, se spuščala do Starega sela in se nato vzpenjala na Matajur, kjer je nadaljevala svojo pot po grebenih Kolovrata, vse do doline Idrije ter na Ježo in Globočak. Druga obrambna linija se je odcepila od prve v dolini med Livkom in Polavo ter je vodila prečno čez Nadiške doline po vrhovih Sv. Martina in Huma. Na koncu se je tretja obrambna linija spuščala z Breške gore na grebene Ivanca, Kraguojnce in Mladesene, vse do Prešnjega, Stare Gore in Korade.

Vsa ta obramba pa je bila v oktobru 1917 popolnoma neučinkovita proti ofenzivi središčnih cesarstev. Ko se je Rusija po boljševiški revoluciji umaknila iz vojne in ko je bila Romunija premagana, je Avstro-Ogrska lahko okrepila svojo fronto na Soči, ki je dotlej le s težavo zdržala 11 italijanskih ofenziv. Poleg tega so se ob tisti priložnosti pridružile avstrijskim silam še nemške. Takrat so razporedili mogočen artilerijski aparat z minometi, ki so streljali strupene pline, proti katerim italijanske enote niso bile pripravljene. Šlo je za inovativno vojno strategijo. Namesto da bi kobariška ofenziva merila na utrjene italijanske pozicije na vrhu gora, si je prizadevala za preboj v dolini (Talstoß), računala je na obkolitev in na predajo višjih pozicij. Dinamika te vojaške akcije (npr. Rommlova akcija na Kolovratu; glej pot št. 6) je do kraja presenetila italijansko vojsko. Ta je preko vohunskih informacij sicer izvedela, da se v kratkem pripravlja ofenziva, vendar tega ni znalaizkoristiti. Pravzaprav so med Italijani spremembe vojnega razporeda, menjava položajev in dodatno utrjevanje okopov, ki so bili izvedeni v zadnjem trenutku, povzročili še več zmede. Ko se je ofenziva začela, je bil marsikateri oddelek šele premeščen z enega na drugi položaj, nekateri pa so bili celo še na poti.

V Nadiških dolinah je kobariška ofenziva dobila apokaliptično podobo. Ofenziva se je začela s silnim artilerijskim napadom ponoči, v ranih urah 24. oktobra. “Videti je bilo, kot da bi gore pogoltnili zublji”, so zabeležili očividci in zdelo se je, da zemlja bruha “curke iz ognjenih vodnjakov, ki so, povsod tam, kjer so brizgali, povsem razbelili zrak”. Dramatične so bile tudi posledice streljanja plinskih granat. Medtem ko so severneje, proti Bovcu, kjer se Soška dolina zoži, uporabljali plinske granate intenzivno, tako da je bila celotna dolina zastrupljena, so