Itinerario 10

Pot št. 10: iz Tarčeta v Čarni Varh (peš ali s konjem)

Predstavitev
To je lepa razgledna pot iz Doline Nadiže (Natisone/Nediža) do slikovite vasi Čarni Varh (Montefosca), ki je ukleščena med gore Ivanac (Monte Joanac), Ljubja (Lubia) in Mija (Mia).

Opis poti
Iz Tarčeta se povzpnemo na Varh (Spignon) in gremo po poti med kmetijami proti Ofijanu (Pegliano). Nadaljujemo pot med kmetijami
v smeri Zapatoka (Zapatocco) in Gorenje vasi (Goregnavas), za tem na novo pot med kmetijami proti Čarnemu Varhu (Montefosca).

Dolžina
Celotna dolžina je približno 16 km. Kilometrske razdalje posameznih odsekov:
Tarčet (Tarcetta) - Landar (Antro) 1,2 km;
Landar (Antro) - Varh (Spignon) 3 km;
Varh (Spignon) - Kočjanci (Cocianzi) približno 3 km;
Kočjanci (Cocianzi) - Gorenja vas (Goregnavas) približno 4 km; Gorenja vas (Goregnavas) - Čarni Varh (Montefosca) 4 km.

Nadmorska višina
Do gore Ivanac (Monte Joanac) je višinska razlika približno 600 metrov. Nadmorska višina:
Tarčet (Tarcetta) 221 m;
cerkev sv. Duha 680 m;
Kočjanci (Cocianzi) 568 m;
Gorenja vas (Goregnavas) 680 m;
Čarni Varh (Montefosca) 707 m.

Težavnostna stopnja:
Srednja.

Dostop iz Italije Vozimo po državni cesti 54 v smeri Kobarida. Po 3,5 km, ko smo prevozili vas Lipa, zavijemo na levo po mostu čez Nadižo

Z AVTOM

(Natisone/Nediža) in se držimo desne še kakih 500 metrov.
Dostop iz Slovenije Vozimo iz Kobarida v Italijo čez mejni prehod Robič proti Špetru . Po 17 km zavijemo na desno, vozimo po mostu čez Nadižo (Natisone/Nediža) in se še kakih 500 metrov držimo desne.

Iz Tarčeta, 221 m, na desnem bregu Nadiže (Natisone/Nediža) nas asfaltirana cesta po krajši strmini (1,2 km) pripelje v Landar (Antro), vasico pri sloviti Landarski jami (Grotta di S. Giovanni).

UMETNOST

Za cerkvijo v Landarju (Antro) nas s kamni tlakovana pot po nekaj minutah hoje pripelje do mogočnega stopnišča s 110 kamnitimi

stopnicami, ki se oklepa skalnate stene. Na vrhu nas ozka vrata vodijo v prvo veliko dvorano Landarske jame (Grotta di S. Giovanni). Na desni je l. 1477 mojster Andrej iz Škofje Loke zelo drzno vdelal v skalo čudovito cerkvico sv. Ivana v Čelè (S. Giovanni d’Antro). Bogati jo lesen oltar iz 17. stol., izdelek Jerneja Vrtava iz Kobarida. V še ne popolnoma raziskanem sistemu predorov in dvoran, ki so postavljeni drug nad drugega, se jama razteza nad 4 km dolžine. V njej je veliko število podzemskih izvirov. V njeni notranjosti so odkrili človeške ostanke iz starejše in novejše prazgodovinske dobe ter ostanke mnogih živali; med njimi jamskega medveda. Turistični ogled je mogoč v prvem delu jame. V turističnem delu so organizirani tudi vodeni obiski, prav tako speleološki obiski s poverjenimi vodiči iz krajevnega jamarskega društva, po dogovoru s Pro loco “Nediške Doline-Valli del Natisone” (tel. 338/1260311; info@nediskedoline.it;
www. nediskedoline.it).

Vrnemo se na cesto in in se odpravimo v breg. Po približno 500 metrih, ko smo že mimo velikega oširka, zavijemo na prvem križišču na levo; gozd se razredči, tako da imamo lep razgled proti Matajurju (Monte Matajur) in njegovemu grebenu, ki se spušča v dolino.

Kdor se vozi z avtom, lahko zavije na desno in po asfaltirani cesti dospe do Ofijana (Pegliano).

Z AVTOM

Cesta pelje pod maloštevilnimi hišami Varha (Spignon), 609 m (3 km od Landarja (Antro). Ko nas pripelje do drugega križišča (križamo prav tukaj pot št. 11. Str. 105) lahko izberemo: če gremo na levo, nas pot z rahlim odmikom od prvotne smeri vodi k Pulerjem (Puller/ Pulerji), kjer je kmečko-turistična gostilna; če izberemo desno, stopimo na makadamsko cesto, ki prihaja iz Čedada (Cividale) in gre v Mažerole (Masarolis/ Mažeruola). Hodimo po obširnem travnatem grebenu Kraguojnce (Craguenza), ki ga gozd še ni preplavil in ohranja še svoj videz, ker ga še pogumno oskrbujejo maloštevilne družine, ki so svoj napor posvetile gorskemu kmetijstvu brez velikega zaslužka, le s pomembno krajinsko vrednostjo. Travnata površina ohranja videz dobro oskrbovanega vrta, z nekaj maloštevilnimi bukvami in nekaterimi visokimi drevesi, ki se zarisujejo proti nebu. Pred nami se čedalje bolj izostruje podoba Matajurja (Monte Matajur). Izognemo se vsem cestam, ki peljejo na levo: naša pot se oddalji od grebena in se spusti v gozd. To kar danes gledamo kot gozd, so bili včasih “z drevesi posajeni travniki”, ponekod sadovnjaki ali v bližini prebivališč celo paštni, na katerih je rasla trta. Vzhodno pobočje Kraguojnce dela neke vrste obširen “zaliv”, v katerem so na nadmorski višini 600 m postavljene slikovite vasice Čedarmaci (Cedermas), Flormi (Floram), Štonderi (Stonder), Kočjanci (Cocianzi), Dorbolì (Dorbolò) in Šošnje (Sosgne), ki skupaj sestavljajo Ofijan (Pegliano) - njihovo skupno ime.

ZGODOVINA

Iz Flormov (Floram) nas steza pripelje v nekaj minutah do lepe cerkve sv. Miklavža, ki nosi letnico 1850.

Pri Kočjancih (Cocianzi) nas tabla opozori na nad sto let star kostanj, cilj našega obiska. Za tem stopimo na gozdno stezo, ki sledi pobočju hriba. Pot nas pelje mimo sadovnjaka z jablanami, mimo travnikov in obdelanih njiv. Za tem stopimo v gozd. Če se na desno spustimo po traktorski poti grebena Galobica, pridemo do lepe cerkvice sv. Donata nad Lazami (Lasiz). Po približno 1 km, po potoku Jauarščak, se na levi začne široka, s kamnom tlakovana mulatjera. Po njej po približno 300 metrih pridemo v umetno zasajen kostanjev gozd z velikimi rodovitnimi drevesi, ki je vsaj tri desetletja že zapuščen.

Prav tukaj, nekoliko više gori, posebna tabla označuje velikana - kostanjevo drevo z debelnim premerom 7 metrov in 10 centimetrov. Visoko je 24 metrov. Domnevajo, da je staro 300 let. Tudi ostala drevesa dosegajo primerno velike mere, tako da so kar zanimiva.

Vrnemo se na osnovno pot in hodimo po njej približno 2 kilometra, dokler se ne priključi asfaltirani cesti Podbonesec (Pulfero/Podbuniesac) - Čarni Varh (Montefosca), ki ležita nekoliko više kot Zapatok (Zapatocco). Gremo pa asfaltirani cesti na levo 1 km in se ne povzpnemo na Kal (Calla/Kau), pač pa nadaljujemo pot proti Gorenji vasi (Goregnavas),

idilični oazi s terasastimi njivicami, na katerih gojijo krompir in fižol, na njih rastejo vrtnice vzpenjavke, ljudje pa grabijo seno. Od tu nadaljujemo pot naravnost in pridemo na gozdno pot, ki je poleti en sam zeleni predor. Cesta vodi v dolino potoka Budrin (Bodrino); ponekod so krasna razgledišča na Nadižo (Natisone/Nediža) (s klopco). To pot je pred kratkim v celoti markiral CAI. Približno na polovici poti nas kažipot na križišču usmeri proti cerkvi sv. Andreja. Do nje pridemo v pol ure. Gremo čez Budrin po starem očarljivem kamnitem mostu in v kratkem dospemo do vasi Pačejda (Paceida) in Čarni Varh (Montefosca).

na vrh


	.
	Pot št. 1\| Pot št. 2\| Pot št. 3\| Pot št. 4\| Pot št. 5\| Pot št. 6\| Pot št. 7\| Pot št. 8\| Pot št. 9\| Pot št.10\| Pot št. 11\|

	Pot št. 10: iz Tarčeta v Čarni Varh (peš ali s konjem)
	Predstavitev To je lepa razgledna pot iz Doline Nadiže (Natisone/Nediža) do slikovite vasi Čarni Varh (Montefosca), ki je ukleščena med gore Ivanac (Monte Joanac), Ljubja (Lubia) in Mija (Mia). Opis poti Iz Tarčeta se povzpnemo na Varh (Spignon) in gremo po poti med kmetijami proti Ofijanu (Pegliano). Nadaljujemo pot med kmetijami v smeri Zapatoka (Zapatocco) in Gorenje vasi (Goregnavas), za tem na novo pot med kmetijami proti Čarnemu Varhu (Montefosca). Dolžina Celotna dolžina je približno 16 km. Kilometrske razdalje posameznih odsekov: Tarčet (Tarcetta) - Landar (Antro) 1,2 km; Landar (Antro) - Varh (Spignon) 3 km; Varh (Spignon) - Kočjanci (Cocianzi) približno 3 km; Kočjanci (Cocianzi) - Gorenja vas (Goregnavas) približno 4 km; Gorenja vas (Goregnavas) - Čarni Varh (Montefosca) 4 km. Nadmorska višina Do gore Ivanac (Monte Joanac) je višinska razlika približno 600 metrov. Nadmorska višina: Tarčet (Tarcetta) 221 m; cerkev sv. Duha 680 m; Kočjanci (Cocianzi) 568 m; Gorenja vas (Goregnavas) 680 m; Čarni Varh (Montefosca) 707 m. Težavnostna stopnja: Srednja.

	Dostop iz Italije Vozimo po državni cesti 54 v smeri Kobarida. Po 3,5 km, ko smo prevozili vas Lipa, zavijemo na levo po mostu čez Nadižo	Z AVTOM
	(Natisone/Nediža) in se držimo desne še kakih 500 metrov. Dostop iz Slovenije Vozimo iz Kobarida v Italijo čez mejni prehod Robič proti Špetru . Po 17 km zavijemo na desno, vozimo po mostu čez Nadižo (Natisone/Nediža) in se še kakih 500 metrov držimo desne. Iz Tarčeta, 221 m, na desnem bregu Nadiže (Natisone/Nediža) nas asfaltirana cesta po krajši strmini (1,2 km) pripelje v Landar (Antro), vasico pri sloviti Landarski jami (Grotta di S. Giovanni).
UMETNOST	Za cerkvijo v Landarju (Antro) nas s kamni tlakovana pot po nekaj minutah hoje pripelje do mogočnega stopnišča s 110 kamnitimi
	stopnicami, ki se oklepa skalnate stene. Na vrhu nas ozka vrata vodijo v prvo veliko dvorano Landarske jame (Grotta di S. Giovanni). Na desni je l. 1477 mojster Andrej iz Škofje Loke zelo drzno vdelal v skalo čudovito cerkvico sv. Ivana v Čelè (S. Giovanni d’Antro). Bogati jo lesen oltar iz 17. stol., izdelek Jerneja Vrtava iz Kobarida. V še ne popolnoma raziskanem sistemu predorov in dvoran, ki so postavljeni drug nad drugega, se jama razteza nad 4 km dolžine. V njej je veliko število podzemskih izvirov. V njeni notranjosti so odkrili človeške ostanke iz starejše in novejše prazgodovinske dobe ter ostanke mnogih živali; med njimi jamskega medveda. Turistični ogled je mogoč v prvem delu jame. V turističnem delu so organizirani tudi vodeni obiski, prav tako speleološki obiski s poverjenimi vodiči iz krajevnega jamarskega društva, po dogovoru s Pro loco “Nediške Doline-Valli del Natisone” (tel. 338/1260311; info@nediskedoline.it; www. nediskedoline.it). Vrnemo se na cesto in in se odpravimo v breg. Po približno 500 metrih, ko smo že mimo velikega oširka, zavijemo na prvem križišču na levo; gozd se razredči, tako da imamo lep razgled proti Matajurju (Monte Matajur) in njegovemu grebenu, ki se spušča v dolino.
	Kdor se vozi z avtom, lahko zavije na desno in po asfaltirani cesti dospe do Ofijana (Pegliano).	Z AVTOM
	Cesta pelje pod maloštevilnimi hišami Varha (Spignon), 609 m (3 km od Landarja (Antro). Ko nas pripelje do drugega križišča (križamo prav tukaj pot št. 11. Str. 105) lahko izberemo: če gremo na levo, nas pot z rahlim odmikom od prvotne smeri vodi k Pulerjem (Puller/ Pulerji), kjer je kmečko-turistična gostilna; če izberemo desno, stopimo na makadamsko cesto, ki prihaja iz Čedada (Cividale) in gre v Mažerole (Masarolis/ Mažeruola). Hodimo po obširnem travnatem grebenu Kraguojnce (Craguenza), ki ga gozd še ni preplavil in ohranja še svoj videz, ker ga še pogumno oskrbujejo maloštevilne družine, ki so svoj napor posvetile gorskemu kmetijstvu brez velikega zaslužka, le s pomembno krajinsko vrednostjo. Travnata površina ohranja videz dobro oskrbovanega vrta, z nekaj maloštevilnimi bukvami in nekaterimi visokimi drevesi, ki se zarisujejo proti nebu. Pred nami se čedalje bolj izostruje podoba Matajurja (Monte Matajur). Izognemo se vsem cestam, ki peljejo na levo: naša pot se oddalji od grebena in se spusti v gozd. To kar danes gledamo kot gozd, so bili včasih “z drevesi posajeni travniki”, ponekod sadovnjaki ali v bližini prebivališč celo paštni, na katerih je rasla trta. Vzhodno pobočje Kraguojnce dela neke vrste obširen “zaliv”, v katerem so na nadmorski višini 600 m postavljene slikovite vasice Čedarmaci (Cedermas), Flormi (Floram), Štonderi (Stonder), Kočjanci (Cocianzi), Dorbolì (Dorbolò) in Šošnje (Sosgne), ki skupaj sestavljajo Ofijan (Pegliano) - njihovo skupno ime.
ZGODOVINA	Iz Flormov (Floram) nas steza pripelje v nekaj minutah do lepe cerkve sv. Miklavža, ki nosi letnico 1850.
	Pri Kočjancih (Cocianzi) nas tabla opozori na nad sto let star kostanj, cilj našega obiska. Za tem stopimo na gozdno stezo, ki sledi pobočju hriba. Pot nas pelje mimo sadovnjaka z jablanami, mimo travnikov in obdelanih njiv. Za tem stopimo v gozd. Če se na desno spustimo po traktorski poti grebena Galobica, pridemo do lepe cerkvice sv. Donata nad Lazami (Lasiz). Po približno 1 km, po potoku Jauarščak, se na levi začne široka, s kamnom tlakovana mulatjera. Po njej po približno 300 metrih pridemo v umetno zasajen kostanjev gozd z velikimi rodovitnimi drevesi, ki je vsaj tri desetletja že zapuščen. Prav tukaj, nekoliko više gori, posebna tabla označuje velikana - kostanjevo drevo z debelnim premerom 7 metrov in 10 centimetrov. Visoko je 24 metrov. Domnevajo, da je staro 300 let. Tudi ostala drevesa dosegajo primerno velike mere, tako da so kar zanimiva. Vrnemo se na osnovno pot in hodimo po njej približno 2 kilometra, dokler se ne priključi asfaltirani cesti Podbonesec (Pulfero/Podbuniesac) - Čarni Varh (Montefosca), ki ležita nekoliko više kot Zapatok (Zapatocco). Gremo pa asfaltirani cesti na levo 1 km in se ne povzpnemo na Kal (Calla/Kau), pač pa nadaljujemo pot proti Gorenji vasi (Goregnavas), idilični oazi s terasastimi njivicami, na katerih gojijo krompir in fižol, na njih rastejo vrtnice vzpenjavke, ljudje pa grabijo seno. Od tu nadaljujemo pot naravnost in pridemo na gozdno pot, ki je poleti en sam zeleni predor. Cesta vodi v dolino potoka Budrin (Bodrino); ponekod so krasna razgledišča na Nadižo (Natisone/Nediža) (s klopco). To pot je pred kratkim v celoti markiral CAI. Približno na polovici poti nas kažipot na križišču usmeri proti cerkvi sv. Andreja. Do nje pridemo v pol ure. Gremo čez Budrin po starem očarljivem kamnitem mostu in v kratkem dospemo do vasi Pačejda (Paceida) in Čarni Varh (Montefosca).	na vrh