Predstavitev
Precej dolga pot, vendar zelo zanimiva in vsekakor netežavna. Svetujemo jo spomladi in jeseni. Pot ima zgodovinske zanimivosti (na gorah Kraguojnca (Craguenza) in Mladesiena se je ugnezdila brigada Vicenza, ki je bila napadena in se je morala predati 27. oktobra 1917),
naravne zanimivosti - izredni so travniki na gori
Kraguojnca (Craguenza) in stoletni kostanj v
Ofijanu (Pegliano) ter krajinske lepote (čudoviti
razgledi na Furlansko nižino in na alpski lok).
Opis poti
Iz Barnasa (Vernasso) se napotimo po cesti med kmetijami na Volovjaku (Monte dei Bovi) in dospemo do cerkvice sv. Duha na Varhu (Spignon), do gore Kraguojnca (Craguenza), Kala (Calla/ Kau), Mažerol (Masarolis/Mažeruola), za tem pa po cesti med kmetijami gremo na Čarni Varh (Montefosca) ali na turistično kmetijo “da Zaro” na planoti Raven (Pian delle Farcadizze) (od tam je mogoč vzpon na Ivanac (Monte Joanac).
Dolžina
Celotna pot znaša približno 16 km. Kilometrske razdalje posameznih odsekov:
Barnas (Vernasso) - Hleve (Hlievis) približno 3 km;
Hleve (Hlievis) - Sv. Duh približno 6,5 km;
Sv. Duh - Kraguojnca (Craguenza) približno 3 km;
Kraguojnca (Craguenza) - Ivanac (Monte Joanac) približno 3,5 km.
Nadmorska višina
Višinska razlika do hriba Ivanac (Monte Joanac) je skoraj 1000 metrov. Nadmorska višina:
Barnas (Vernasso) 162 m;
Hlevišče (Glevizza) 300 m;
Volovjak (Monte dei Bovi) 435 m;
cerkev sv. Duha 680 m;
pobočje Kraguojnce (Craguenza) 888 m;
Kal (Calla/Kau) 866 m;
Ivanac (Monte Joanac) 1167 m.
Težavnostna stopnja:
Srednja.
Precej dolga pot, vendar zelo zanimiva in vsekakor netežavna. Svetujemo jo spomladi in jeseni. Pot ima zgodovinske zanimivosti (na gorah Kraguojnca (Craguenza) in Mladesiena se je ugnezdila brigada Vicenza, ki je bila napadena in se je morala predati 27. oktobra 1917),
naravne zanimivosti - izredni so travniki na gori
Kraguojnca (Craguenza) in stoletni kostanj v
Ofijanu (Pegliano) ter krajinske lepote (čudoviti
razgledi na Furlansko nižino in na alpski lok).Opis poti
Iz Barnasa (Vernasso) se napotimo po cesti med kmetijami na Volovjaku (Monte dei Bovi) in dospemo do cerkvice sv. Duha na Varhu (Spignon), do gore Kraguojnca (Craguenza), Kala (Calla/ Kau), Mažerol (Masarolis/Mažeruola), za tem pa po cesti med kmetijami gremo na Čarni Varh (Montefosca) ali na turistično kmetijo “da Zaro” na planoti Raven (Pian delle Farcadizze) (od tam je mogoč vzpon na Ivanac (Monte Joanac).
Dolžina
Celotna pot znaša približno 16 km. Kilometrske razdalje posameznih odsekov:
Barnas (Vernasso) - Hleve (Hlievis) približno 3 km;
Hleve (Hlievis) - Sv. Duh približno 6,5 km;
Sv. Duh - Kraguojnca (Craguenza) približno 3 km;
Kraguojnca (Craguenza) - Ivanac (Monte Joanac) približno 3,5 km.
Nadmorska višina
Višinska razlika do hriba Ivanac (Monte Joanac) je skoraj 1000 metrov. Nadmorska višina:
Barnas (Vernasso) 162 m;
Hlevišče (Glevizza) 300 m;
Volovjak (Monte dei Bovi) 435 m;
cerkev sv. Duha 680 m;
pobočje Kraguojnce (Craguenza) 888 m;
Kal (Calla/Kau) 866 m;
Ivanac (Monte Joanac) 1167 m.
Težavnostna stopnja:
Srednja.
Pot začnemo v Barnasu (Vernasso) (poiščemo
primeren kraj za parkiranje, npr. tam, kjer prirejajo
kmečki praznik).
.................................................................................Iz Italije:
če pridemo iz Čedada (Cividale) po državni cesti 54 skozi Most (Ponte S. Quirino/Muost), zavijemo še pred mostom čez Nadižo (Natisone/Nediža) na levo. Ko dospemo do križišča, ki ima na sredini kapelica, obrnemo na levo.Iz Slovenije:
če pridemo iz Kobarida po državni cesti 54, po Špetru zavijemo desno proti Barnasu (Vernasso). Na trgu zavijemo levo in v bližini križišča s kapelico v sredini, zavijemo desno.
V vasi je vredna ogleda cerkev sv. Jerneja. Izhaja
iz poznega 15. stol. in so jo mojstri iz Škofje
Loke obnovili v 16. stol. v slovenskem
gotskem slogu. Umetniško najbolj relevanten je niz fresk (galerija podob apostolov ter mučenic in devic z letnico 1530) slikarja Jerneja iz Loke ter čudoviti pozlačeni oltar, ki je bogato okrašen, delo mojstra Jerneja Vrtava (Bartolomeo Ortari) iz Kobarida, iz leta 1689.
Povzpnemo se po neasfaltirani cesti (žal ni primerna za konjske prikolice) do dolinice Patoka. Na začetku strmine se izplača pogled v dolino na spodnjo postajo žičnice z 12 železnimi kabli, ki so jo nekoč uporabljali prebivalci Barnasa za to, da so “rezultat svojega napornega dela” vozili v dolino. Večinoma sta bila to seno in drva. Po 2,8 km so na križišču dvojezični napisi: sledimo smeri za Čedad (Cividale) in Pulerje (Puller/Pulerji). Po 300 m pridemo do turistične kmetije Hlevišče (Hlievis) v stari kmečki hiši, ki so jo zapustili po prvi svetovni vojni in so jo sedanji lastniki primerno obnovili. Hiša stoji na lepem položaju. Ko se sprehodimo po starodavnem vaškem trgu, si zamišljamo tri družine, ki so bile tam naseljene in so našle možnost za preživljanje svojih številnih otrok.
Od tod hodimo kar dolgo časa po gozdni cesti, ki pa nima zgodovinske vrednosti: v 80 letih jo je zgradila Občina Špeter (S. Pietro al Natisone/Špietar). Naj nas s poti ne zavedejo steze in mulatjere, ki se tu pa tam na desni in levi odcepijo in vodijo v gozd. Paziti moramo na kažipot na kvoti 403: smer Čedad (Cividale) in Pulerji (Puller/Varh Pulerj) je na desno.
Povzpnemo se po neasfaltirani cesti (žal ni primerna za konjske prikolice) do dolinice Patoka. Na začetku strmine se izplača pogled v dolino na spodnjo postajo žičnice z 12 železnimi kabli, ki so jo nekoč uporabljali prebivalci Barnasa za to, da so “rezultat svojega napornega dela” vozili v dolino. Večinoma sta bila to seno in drva. Po 2,8 km so na križišču dvojezični napisi: sledimo smeri za Čedad (Cividale) in Pulerje (Puller/Pulerji). Po 300 m pridemo do turistične kmetije Hlevišče (Hlievis) v stari kmečki hiši, ki so jo zapustili po prvi svetovni vojni in so jo sedanji lastniki primerno obnovili. Hiša stoji na lepem položaju. Ko se sprehodimo po starodavnem vaškem trgu, si zamišljamo tri družine, ki so bile tam naseljene in so našle možnost za preživljanje svojih številnih otrok.
Od tod hodimo kar dolgo časa po gozdni cesti, ki pa nima zgodovinske vrednosti: v 80 letih jo je zgradila Občina Špeter (S. Pietro al Natisone/Špietar). Naj nas s poti ne zavedejo steze in mulatjere, ki se tu pa tam na desni in levi odcepijo in vodijo v gozd. Paziti moramo na kažipot na kvoti 403: smer Čedad (Cividale) in Pulerji (Puller/Varh Pulerj) je na desno.
Srečali smo vojaško cesto z dvema vejama,
zgrajeno v prvi svetovni vojni za povezavo Čedada (Cividale-Rubignacco) s topniškimi
položaji
tretje italijanske obrambne črte. Značilna zanjo je usedlina kamenja in rečnih kamnov, ima srednjo širino 2,30 m, zgradili so jo v stalnem rahlem naklonu, da bi ljudem, konjem in volom omogočili prevoz topov, municije in provianta za vojake.
Če zavijemo na levo (samo peš, ne svetujemo ježe) v kratkem dospemo do topniških položajev na Volovjaku (Mont dai Bus v furlanščini, Monte dei Bovi v italijanščini, Uresberg v nemščini). Eden izmed vrhov (435 m) leži prav nad velikim barnaškim kamnolomom, od koder je lep razgled na skoraj vse italijanske obrambne črte iz prve svetovne vojne.
Če zavijemo na levo (samo peš, ne svetujemo ježe) v kratkem dospemo do topniških položajev na Volovjaku (Mont dai Bus v furlanščini, Monte dei Bovi v italijanščini, Uresberg v nemščini). Eden izmed vrhov (435 m) leži prav nad velikim barnaškim kamnolomom, od koder je lep razgled na skoraj vse italijanske obrambne črte iz prve svetovne vojne.
V ozadju se zarisujejo mogočne silhuete
gora: Krna, Batognice, italijanskih mostišč na
kobariškem področju in še bolj zadaj, kjer se z
vrha Matajurja (Monte Matajur) greben spušča proti desni (na vzhod) z lahkoto zapazimo profil grebena Kolovrata, Huma (z značilno piramidasto obliko) in Stare Gore (Castelmonte). Na ploščadi opazimo ostanke nosilnih zidov in oporne stene ob zemeljskem nasipu, ki so jih potrebovali za zaščito orožja.
Vrnemo se nazaj do križišča (kjer smo morebiti pustili konje) in se odločno napotimo na levo, kot nam kaže smerokaz, v smeri Čedad (Cividale) in Pulerji (Puller/ Pulerji) ter hodimo po zahodnem pobočju gore. Tudi neizkušeni lahko opazijo, kako dobro je oskrbovana ta zgodovinska cesta, ki bi v marsičem lahko bila vzorec za gradnjo modernih cest. Na levi se nam v vsem svojem sijaju kažeta Furlanska nižina in Čedad (Cividale). Po nekaj več kot 1,5 km, se na kvoti 407 usmerimo na cesto, ki se vzpenja iz Čedada (Cividale).
Zavijemo na desno in dolgo hodimo po tej cesti na zahodnem pobočju Mladesiene, z lepim razgledom na dolino Tovorjane (Torreano/ Tauarjana) in Bistre (Chiarò).
Povzpnemo se na višino 553 m in opazimo na levi majhno vojašnico pri križišču s cesto, ki vodi v Bučjo Jamo. Če za trenutek postanemo, bomo videli pred seboj vzpetinico z dimnikom in nekoliko naprej še druge zgradbe take vrste: to so bunkerji iz obdobja hladne vojne, ki je tukaj pustila boleče znake. Opustimo vse ceste, ki se spuščajo v dolino in pridemo do majhnega sedla na nadmorski višini 660 m, s križiščem v štiri smeri. Od Volovjaka (Monte dei Bovi) smo prehodili 3,5 km.
Stopimo na prvo cesto na svoji desni in se kratko vzpenjamo (svetujemo le pot peš in ne na konju) do vrha hriba Mladesiena (711 metrov). Če gremo po drugi cesti na desno, pridemo po nekaj metrih do novega križišča. (Križišče s potjo št. 10. Str. 97).
Vrnemo se nazaj do križišča (kjer smo morebiti pustili konje) in se odločno napotimo na levo, kot nam kaže smerokaz, v smeri Čedad (Cividale) in Pulerji (Puller/ Pulerji) ter hodimo po zahodnem pobočju gore. Tudi neizkušeni lahko opazijo, kako dobro je oskrbovana ta zgodovinska cesta, ki bi v marsičem lahko bila vzorec za gradnjo modernih cest. Na levi se nam v vsem svojem sijaju kažeta Furlanska nižina in Čedad (Cividale). Po nekaj več kot 1,5 km, se na kvoti 407 usmerimo na cesto, ki se vzpenja iz Čedada (Cividale).
Zavijemo na desno in dolgo hodimo po tej cesti na zahodnem pobočju Mladesiene, z lepim razgledom na dolino Tovorjane (Torreano/ Tauarjana) in Bistre (Chiarò).
Povzpnemo se na višino 553 m in opazimo na levi majhno vojašnico pri križišču s cesto, ki vodi v Bučjo Jamo. Če za trenutek postanemo, bomo videli pred seboj vzpetinico z dimnikom in nekoliko naprej še druge zgradbe take vrste: to so bunkerji iz obdobja hladne vojne, ki je tukaj pustila boleče znake. Opustimo vse ceste, ki se spuščajo v dolino in pridemo do majhnega sedla na nadmorski višini 660 m, s križiščem v štiri smeri. Od Volovjaka (Monte dei Bovi) smo prehodili 3,5 km.
Stopimo na prvo cesto na svoji desni in se kratko vzpenjamo (svetujemo le pot peš in ne na konju) do vrha hriba Mladesiena (711 metrov). Če gremo po drugi cesti na desno, pridemo po nekaj metrih do novega križišča. (Križišče s potjo št. 10. Str. 97).
Na vrhu hribčka na naši levi strani se skriva
majhna, a zelo lepa votivna cerkev, posvečena
sv. Duhu. S ceste je ne vidimo: na travniku
ozka stezica vodi do gozdička na vrhu hriba. Sredi tega gozdička, v kotlinici z mogočnimi lipami, stoji starodavna cerkvena zgradba sv. Duha (15. stol.), ki so jo obnovili po drugi svetovni vojni. Kraj je odmaknjen in v njem je postanek prijeten.
Na odcepu zavijemo na desno in na svoji levi
pustimo cesto, ki se spušča v kraj Varh (Spignon);
po 300 metrih najdemo vodnjak s pitno vodo,
nekoliko pred prvimi hišami pri Pulerjih
(Puller/Pulerji). Tam je tudi kmečko-turistična
okrepčevalnica. Za tem se vrnemo po svojih stopinjah do križišča. Tam gremo na levo po naturalistični poti Landar (Antro) - Varh (Spignon) - Ofijan (Pegliano).
Od trojnega odcepa na majhnem sedlu na nadmorski višini 660 m nadaljujemo pot proti severovzhodu po neasfaltirani cesti, ki je skoraj položna (samo manjši del je asfaltiran). Opustimo cesto na levi, ki pelje v Mažerole (Masarolis/ Mažeruola), in se vzpenjamo po razločni in razgledni poti po travnatem grebenu Kraguojnce (Craguenza). Po približno 300 m ne upoštevamo prvega odcepa na desno, saj je to cesta, ki vodi v Ofijan (Pegliano).
Zavijemo na desno, kjer lahko občudujemo
zgodovinski kostanj v Ofijanu (Pegliano). (Glej
pot 10 na str. 97 in 98.)
Na drugem odcepu po 300 m opustimo cesto na desni, ki se združi s prejšnjo. Povzpnemo se po travnikih do južnega vrha Kraguojnce (Craguenza) na 912 m; na koncu skoraj položnega odseka pustimo na desni za sabo glavni vrh in se po zelo vidni stezi spustimo po strmini do Kala na 866 m nadm. višine. Od tu nadaljujemo pot proti severovzhodu in po nekaj sto metrih pridemo do asfaltirane ceste, ki se dviga v Mažerole (Masarolis/Mažeruola). Po strmini pridemo do majhne vojašnice in po neasfaltirani cesti na severovzhod do prevala Mažerole (Masarolis/ Mažeruola) - 800 m nadm. višine. Za tem se cesta vije rahlo navzdol ob zahodnem pobočju Ivanaca (Monte Joanac) (ob njej je presihajoč izvir). Po nekaj km pustimo za seboj cesto, ki zavije okrog severnega pobočja Ivanca (Monte Joanac) in po približno 2 km dospemo do turistične kmetije “da Zaro”, na 640 m nadm. višine.
Možne povezave: proti Čarnemu Varhu z eventualnim spustom v dolino Nadiže (Natisone/ Nediža) (težka pot); proti Prosnidu (Prossenicco) in kraju Bona (Campo di Bonis).